Pihala

Flavta je pihalni inštrument. Razvila se je iz preprostih piščali. Arheološke izkopanine pričajo, da so jih uporabljali že v prazgodovini. Skozi tisočletja se je spreminjala. Dobivala je nove oblike in imena. Tako se je iz preproste pastirske piščali razvila v sodoben inštrument, narejen iz plemenitih kovin – srebra, zlata ali platine. Svoje ime je dobila iz staroprovansalske besede “flaut”. V 14. st. je v zapisih prvič omenjena prečna flavta, “flavto traverso”. Za 18. st. lahko rečemo, da je zlata doba flavte. V baroku se je uveljavila kot solistični in orkestrski inštrument. Veliki glasbeni ustvarjalci te dobe (J. S. Bach, Händel, Telemann) so dali flavti zelo pomembno literaturo.

Preberi več

Začetek kljunaste flavte (ital. flauto dolce, fr. flûte à bec, angl. recorder, nem. Blockflöte, Schnabelflöte) sega dale; v zgodovino in je bila v rabi še pri primitivnih ljudstvih. V Evropi naj bi se pojavila v 11. stoletju (Francija). Z razvojem se je tehnično izpopolnila in uveljavila kot solistični in ansambelski inštrument v obdobjih od srednjega veka do baročne dobe. Ponovno se je uveljavila v novejšem času kot koncertni inštrument za izvajanje stare in sodobne glasbe. Pomembno vlogo dobiva tudi pri glasbeni vzgoji mladine. Družino kljunastih flavt sestavljajo sopranino, sopran, alt, tenor, bas in veliki bas.

Preberi več

Tudi klarinet ima svoj zgodovinski razvoj, ki pa ni povezan s pastirskim življenjem, lovom, vojno in plesom, kot je to značilno za flavto, oboo, trobento in tolkala. Med orkestrskimi inštrumenti je najmlajši in ima najbolj izvirno zgradbo. Klarinet (it. clarinetto) je pihalo z enojnim jezičkom in cilindrično cevjo. Izumil ga je leta 1700 Ch. Denner iz Nürnberga, tako da je prvotnemu chalumeaju dodal luknjico za prepihovanje in nekaj luknjic za nižje tone. Ker je inštrument nadomestil tedaj že opu- ščeno vlogo visoke trobente (clarino), je od tod prevzel ime. Leta 1884 je klarinet prevzel Böhmov sistem zaklopk. V orkester sta ga uvedla J. Ph. Rameau v Franciji in J. Stamitz v Nemčiji.

Preberi več

Saksofon je inštrument, ki je nastal v obdobju visoke romantike (19. st.) in ni različek klarineta, kot nekateri zmotno mislijo. Adolf Sax, belgijski izdelovalec inštrumentov, ga je ustvaril kot povezavo med lesenimi pihali in kovinskimi trobili v pihalnem orkestru. V nasprotju s klarinetom, ki ima cilindrično cev, je njegova konusna, zato je tudi način ustvarjanja tona drugačen kot pri njem. Družino saksofonov sestavljajo sopraninski (Es), sopranski (B), altovski (Es), tenorski (B), baritonski (Es) in basovski (B) saksofon. Obstaja tudi nekaj primerkov kontrabasovskega saksofona, vendar se v praksi izredno redko uporablja.

Preberi več